[ Pobierz całość w formacie PDF ]
»DrÏim se kodeksa: ljubi bliÏnje bolj kot samega sebe.
Vsa ljubeãa sem, ãeprav je to zame nekoliko naporno,«
s trpkim nasme0 kom reãe Ksena in zavrÏe z znojem pre-
moãeno otiraão v uniãevalnik.
»Pekel in nebesa,« zami0 ljeno razglablja Rod. »Bili so
na robu odkritja pozimatskega in negamatskega vesolja.
âudno, da je moralo miniti toliko stoletij & «
»Nekaj podobnega mi je danes Ïe nekdo rekel.«
»Kdo?«
»Zelo star moÏ. Nadzornik mrli0 nic.«
»Si bila v mrli0 nicah?«
»Bila,« suho pritrdi Ksena.
»Zanima me, kak0 ni so?«
»Ne vem, ãe se temu sploh lahko reãe, da so. Niso
veã, tako jih je izmaliãilo. Îe ves ãas posku0 am pozabi-
ti na to, pa mi gre skozi moÏgane kot slikovni trak & «
Ksena umolkne in se zagleda v stenozor: v pomirja-
joãe podvodno Ïivljesnje, v jato morskih klobukov, ki
plahutajo mino. V podzavestnem videnju pa se ji spet in
spet uobliãujejo razkosana in zmaliãena trupla. Potem
pogleda Roda, ki mu notranja boleãina reÏe gube okrog
trepetajoãih ustnic.
»Svojec?« ga vpra0 a.
194
PREPOZNAVANJE
BESeDA
»DruÏnica,« hripavo odvrne in si z vso moãjo pritis-
ne dlan na ãelo.
»Tudi sama sem zgubila druÏnika. Razumen te, ven-
dar ne i0 ãi pri meni nadomestila & «
»Saj ni nadomestila. Za Seleno ne more biti nadomes-
tila.«
ȉemu si potem tu? Ljubila sem Asta bolj kot vse dru-
go in zato bi bila rada sama.«
»Ne prenesem veã samote v modulu. Ne morem kar
tako ãakati, da mi izroãijo njene ostanke. Îelim si Ïive-
ga bitja, ki bi se ga lahko oklenil in mu povedal, kako je
prazno, kako niãevno je vse skupaj brez Selene. Ne vem,
ãe me razume0 .«
Oãi se mu orosijo, govori s takim ognjem in prizade-
tostjo, da Kseno spreleti srh in da se nenadoma tudi njej
zarosijo oãi. Sama ne ve, kako se tako neoadoma sproÏi
v njej nekak0 no popolno istenje z Rodovim ãustvova-
njem; vsa boleãina, ki jo Ïe ves ãas skriva in ograjuje v
svoji notranjosti, ji hoãe nenadoma izbruhniti kot vul-
kan in se zdruÏiti z Rodovo.
»Razumem te,« 0 epne in se brez pomisleka pribliÏa
Rodu ter leÏe k njemu. »Sicer to bolj ãutim kot razu-
mem.«
Rodove roke se mehko, brez strasti in pohlepa okle-
nejo njenega belega telesa. Njuni udi se zaãno pribliÏe-
vati in prepletati, njuna koÏa se dotika in stika.
195
PREPOZNAVANJE
BESeDA
Ksena ãuti, kako se toplota Rodovega 0 e vedno pre-
gretega telesa pretaka vanjo in kako se ona segreva in
on ohlaja in kako bosta kmalu v toplotnem sozvoãju.
Rodove dlani drse po njenih laseh, dotikajo se ji ãela,
vek, lic in ramen ter spolznejo k bokom.
»Sestra moja,« ihti in se z licem dotakne njenega.
»Brat moj,« zajeãi Ksena in se privije k njemu. Zdi se
ji, da njena boleãina sahne in odteka k Rodu, pa se takoj
nato vraãa vanjo obogatena z njegovo boleãino; veãja,
bolj globoka, a vendar v svoji samosti manj skeleãa.
Nobena beseda, nobena zaupljivoat ne more biti bolj
pristna in zaresna kot ta telesna stiãnost, ki je sicer
skrajno ãutna, vendar ne spolna.
O tem si hoãe biti Ksena popolnoma na jasnem. No-
bene laÏne igre ne bi prenesla, nobenega pritbritega po-
Ïelenja. Zato med boÏanjem mimogrede odpre Rodovo
tango in jo vrÏe na tla tako, da ostaneta v objemu popol-
noma naga. In ko ugotovi, da pri njem res ni spolne sle,
se s 0 e veãjo privrÏenostjo privije k njemu. Odpoljublja
mu solze z lic, neÏno in vdano se dotika z ustnicami nje-
govih ustnic in vse bolj ima obãutek, da se vsa pogreza
v njegov temni Ïivot, da postaja eno samo bitje z njim,
bitje na vi0 ji stopnji poãloveãenosti, dvospolno, samo-
zadostno bitje. Slednji ãutilmi Ïivec na njeni koÏi so-
deluje pri tem telesnem in du0 evnem zlitju.
196
PREPOZNAVANJE
BESeDA
»Nisi verjela, Ksena,« 0 epne Rod in ji posnema solze
z vek.
»Oprosti mi, morala sem se prepriãati,« ihti Ksena.
»Oprosti mi, neverno.«
»Ne zamerim, niã ti ne zamerim,« ji zagotavlja Rod in
se tudi sam vse bolj pogreza v ta objem, objem dveh
osamiljenih obupancev, dveh bitij, ki sta bili od mladih
nog pravzaprav sami in osamljeni v svojih bivalnikih, v
lupinah, ki jih dobi sleherni Zemljan ob rojstvu in jih ne
zapusti do smrti.
V siloviti Ïelji, da bi se jima ãim veã koÏe staknilo, se
obraãata in valjata po vodozraãnem leÏi0 ãu, njun klob-
ãiã se zavilja in razvija, in kakor je to njuno dotikanje
hlastno, ni divje: vsak gib je mehak, boÏajoã, nobenega
boleãega stiska si ne prizadeneta, nobene nasilnosti.
Ksena se miÏe predaja temu milovanju in premi0 lja,
da so bili Astovi objemi drugaãni: bili so nasilni; zdaj
spoznava, da je hotel ãimprej prodreti vanjo, hotel jo je
ãimprej vzeti in jo jemati, jemati ure in ure &
Zdrzne se: ne bi smela tako misliti o Astu, ljubezen
vendar vse odpu0 ãa. Pa vendar, kaj ni ljubezen tudi to,
kar zdaj doÏivlja, ni to ljubezen, ki jo oznanja kodeks in
o kateri je Ïe zaãela nekoliko dvomiti: velika vseãlove0 ka
ljubezen, ki ne pozna ne rase ne spola in ki sploh ne te-
melji na uÏiva0 tvu, kot si to mnogi razlagajo?
197
PREPOZNAVANJE
BESeDA
Zasopla se stisne k Rodu, ki je za hip obmiroval, in
pravkar0 nje spoznanje nove ljubezni jo navda s tako
moãnim ãustvom, da zaãne poljubovati vsak ko0 ãek Ro-
dovega telesa, nakar privije njegovo glavo na svoje prsi
in 0 epne:
»Rada te imam.«
»Rad te imam,« zastoka Rod in s solzami sreãe in bo-
lesti poljublja Ksenine bele, presojne grudi.
»Rada te imam,« 0 e glasneje izusti Ksena.
»Rad te imam,« povi0 a glas Rod.
»Rada te imam!« krikne Ksena in Rod ji odgovori s
krikom.
Kriãita si ljubezen in joãeta, joãeta vsak za svojo zgub-
ljeno ljubeznijo in se oklepata kot utopljenca.
Nenadoma pa Ksena odskoãi, kakor da bi se opekla.
Zganilo se je nekje globoko v njej, potuhnjeno, Ïivalsko
se je razlezlo izpod drobovja v maternico, preplavilo ro-
dila in 0 inilo po vsem telesu. Naravnost pekoãe poÏele-
nje in sla jo je osmodila. Vsa vztrepeta in v grozi obãuti,
da se nehote odpira za parjenje.
»Umiriva se, Rod,« zaprosi. »Ne smeva predaleã.«
»Ne vem, kam dlje,« se zaãudi Rod.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]